Surfer paradise

Danes čisto na kratko, ker smo se povečini vozili in prispeli v mesto Surfer paradise. Malo smo pohajkovali po peščenih plažah, saj za letenje tako ali tako ni bilo, ker je bila jakost in smer vetra napačna. Vročina pa je še zmeraj ista kot je bila, tako, da se sonca kar malo pazimo. Kopati se nismo šli nič, ker so preveliki valovi.

Jutri krenemo proti 100km oddaljenem Brisbanu, kjer se bomo pa že počasi pripravljali za odhod proti domu. Se še kaj oglasimo, če ne pa iz Koreje :-) .

Tukaj pa še en filmček od včerajšnjega letenja na plažah:

Letenje na plažah

Včeraj sem jaz prispel iz Tullyja v Sydney, kjer smo se spet dobili vsi skupaj. Toni in Miha sta me pričakala na letališču na kar smo odšli na ogled mesta Sydney. Seveda v enem večeru ne moreš videti veliko, smo si pa šli ogledat Harbour bridge in znamenito operno hišo. Stavba je ogromna. Opere nismo šli poslušat ampak smo stopili samo v avlo, tako, da lahko rečemo, da smo bili notri :-D. Pozno zvečer smo odšli k Tonijevi teti kjer smo tudi prenočili.

Danes zjutraj smo odšli na 1000 km dolgo pot proti Brisbanu, kjer načrtujemo, da bomo prispeli v soboto. 150 km severno od Sydneya smo našli mesto New Castle, kjer je tudi zelo lepa plaža za letenje. Prispemo na vzletišče v zraku polno zmajarjev, vendar veter za naše cote piha od 5-10 km preveč. Gremo na en majhen prigrizek sušija in po eni uri se vrnemo nazaj na vzletišče, tokrat kar z ruzaki. veter še zmeraj premočan, venar spodaj pod hribom ob plaži vidimo enega, ki se vozi s padalom. Torej, leteli bomo. Gremo po hribu navzdol, ki je vsega skupaj ene 100 m višinske razlike od morja pa do vrha in vidimo, da spodaj piha malo manj.
Miha je bil prvi, ki se je pognal v zrak, kmalu za njim še Toni. Jaz sem ta čas malo slikal in snemal na koncu pa s na jadranje odpravim še jaz. Laminaren veter, ki je pihal okrog 30 km/h nam je dal veliko užitka v zraku. Paziti smo morali le to, da ob grebenu nismo šli previsoko, kajti obstajala je nevarnost, da nas porikverca za hrib. Letenje je bilo zelo lepo in povsem laminarno, ob prevelikem dviganju smo se pa odpeljali samo nad pacifik in lepo prijadrali do peščene plaže iz katere se je brez težav mogoče dvigniti nazaj na hrib, četudi si tam stopil na tla.
Zanimivost, ki smo jo tukaj videli pri tandemskem letenju z zmajaji je bila ta, da je pilot, ki vozi tandeme pripeljal sopotnika iz vrha hriba na obalo, ga tam odpel in sam odjadral nazaj na vrh po novega sopotnika. Zanimivo kajne, prevoz na štart si je zrihtal kar sam.
Proti večeru se je veter močno pojačal in smo vsi pristali, eni malo lepše ene je pa tudi malo vlačilo po pesku, ampak nič posebnega.
Po letenju se odpravimo naprej na pot in sedaj smo si našli Motel kjer bomo tudi prespali. Malo signala smo ukradli sosednjemu motelu, da smo vam lahko sporočili naš današnji delovnik :-D.

Tezko se dise

V nedeljo sem prispel na sever Quenslanda, kjer je tropsko podnebje. Tukaj je gibanje malo omejeno, predvsem zaradi krokodilov, ki se potikajo po potokih in rekah.
No vceraj smo sli malo gledat krokodile k enemu kmetu ala Steve Irwin. Po tem smo smo sli se do enega potoka, kjer je velik bajer in se imenuje krokodilje gnezdo. No krokodilov ni notri ampak so ene 5 km nizje v tej reki, kjer je voda bolj motna. Sestricna Kristina in Bratranec Nino se nista sla kopat, ker pravia, da je ta reka mrzla, ma zame je bila v tej vrocini prava odresitev. Ni bilo pa kaksnega posebnega uzitka plavat in sem kaj hitro sel ven. You never know...

Danes smo se malo sprehodili po dezevnem gozdu. Ponavadi me celo leto ne pici toliko komarjev kot me jih je danes. Vlagometer je zjutraj kazal 89%, termometer pa se je dvignil na nekaj vec kot 30 stopinj. Vlaga je tista, ki tukaj otezuje hojo in vse ostalo. Na poti smo videli neverjetne slapove, divje purane itd... Brez macete pa seveda tukaj skozi ne prides niti 5 m, se vidis ne toliko dalec.
Jutri ob enih imam letalo za Sydney, kjer se spet srecam s Tonijem in Mihom, ki pa vsak dan letita, vendar noceta nic napisat na blog :-(.

LP

Tekma koncana, gremo raziskovat naprej

Vceraj smo bili zelo pozni, zato se nismo nic napisli na blog. Tekmovanje se je na koncu le uspesno zakljucilo, ceprav samo z eno veljavno preizskusnjo. Zadnji dan je bila skoraj da plava termika na startnem mestu, bolj proti severu pa so se pojavljali kumulusi, ki pa so pri Barabi kasno popoldne presli tudi v nevihto. Po stratu je bilo zelo tezko nabrati neko pametno visino, saj si moral biti ob pravem casu na pravem mestu, vendar vecina pilotov se je naprej odpeljala zelo nizko. Tistim prvim pa je uspelo skoraj do Quenslanda.

Zmago je v odprtem razredu ter skupno slavil Poljak Pawel Faron pred drugouvrscenim Norvezanom Kristijanom Anderssonom in tretjim Spancem Ceciliom Valenzuela.
- Ivan Laharnar, ki je tekmoval v razredu ENB je osvojil 10. mesto.
- Toni Pljakoski je v razredu ENC osvojil 49. mesto.
- Matej Belcic je v razredu END je osvojil 75. mesto.
- Miha Mlakar je v odprtem razredu osvojil 58. mesto.
V zenski konkurenci pa je zmagala Malocsay Meredyth iz ZDA pred Gu Ying iz Japonske ter De Briey Amandine iz Belgije. Minako Kamasuzaki, ki je bila v nasi skupini je zasedla sesto mesto.

Vceraj smo sli tudi malo vsak po svoje. Miha in Toni sta se odpeljala proti jugu do Sydneja jaz pa na sever v Cairns k moji teti. Toni mi je sporocil, da sta popoldne dve uri letela severno od Sydneja.

Se slisimo spet jutri.

Tekma skoraj pri koncu, rezultata še nobenega

Joj kako bi bilo lepo, če bi bili tukaj normalni turisti, ne pa ker zahtevamo, da se oblaki gibljejo v pravo smer in so na pravi višini, veter mora pihat ravno prav in iz prave smeri, ter seveda nevihtnih oblakov ne sme biti na obzorju. Smo pa res zahtevni in tega Avstralija kljub svoji lepoti ne prenese. Prav nasprotno, celo kaznuje nas z nepravi vetrom, črnimi oblaki in kapljcami, čigar sestava je kemijsko H2O, mislim da !? A je to voda? Pijemo jo radi, nočemo pa da nam pada na glavo, ko stojimo na štartnem mestu ali pa ko smo v zraku.
No tako, danes je bil dan kot vsi ostali, oziroma vsaj podoben. Zjutraj vstanemo in dan kljub ne preveč slabi napovedi ni bil kaj prida obetaven za letenje. Zutraj gremo na Mt. Borah, vendar zadaj se že bohoti nevihta in zavese dežja je že lepo videti, kako se nam približujejo. Seveda smo optimistični in upamo, da se bo oblak spraznil preden nas doseže, vendar ni bilo tako. Kmalu začne liti kot iz škafa in vsi odhitimo nazaj v dolino, saj je bila nevarnost, da bo cesta postala zelo blatna in sestop po strmi cesti bi bil zelo težaven.
Malo se potikamo po Manilli, kjer nimaš prav kaj početi in čakamo, da bo organizator odplesal aboridžinski ples . Pomoje je izbral napačne korake ali pa se mu je ogenj pogasil med plesom, kajti nič ne pomaga. Verjetno ste že razbrali, da tekma spet ni bila veljavna v zraku smo sicer bili v poznih popoldanskih urah vendar ni bilo ne vetra ne termike, zato smo se samo spustili v dolino.
Ostal nam je še en dan za tekmovanje in vsi upamo, da jutri pa mogočele bo vreme, da odletimo tistih načrtovanih 200km "haha".
Včeraj so k nam prispeli tudi slovenci, ki živijo v Sydneju, vendar se do sedaj še nismo poznali. Možakar je doma iz sosednje vasi, piše se enako kot jaz, danes pa je k nam prispela še moja sestrična iz Brisbana. Če pa to ne bo pomagali, da naredimo jutri vreme potem pa ne vem kaj še lahko naredimo :-).
Pozdrav iz toplih krajev, Ivan

Četrtek spet nevihte

Danes smo malo bolj pozni s poročilom, ker smo, oziroma so nekateri med njimi tudi Miha leteli kar do poznih večernih ur.
Zjutraj se dobimo na brifingu ter se takoj odpeljemo na štartno mesto Mt. Borah. Tla so bila namočena in malo nas je skrbelo, da zaradi blata z našim avtom ne bomo uspeli do vrha, vendar na koncu uspemo brez težav.
Proti severu in vzhodu se bohotijo nevihtni oblaki, zato organizator štart prestavi. Ob enih in 20 minut je štart končno odprt. Preizkušnjo, ki so nam jo dali pa je bila zelo težavna, saj so nam postavili prvo obratno točko na 82 km oddaljenem kraju Mullaley z letenjem v veter proti zahodu. Točka je bila postavljena na zahod zaradi varnosti, kar pa se je kasneje izkazalo za napako organizatorja. Prvič: skoraj nemogoče je bilo v veter leteti 82 km, drugič se je pa še dež prikradel prav iz tega konca.
Na štartu smo pripravljeni, Toni sicer ne leti, ker ga malo daje gripca z Mihom in našo članico Minako pa smo pripravljeni na napad. Štartam prvi, kmalu za mano pa še Minako in Miha. Lepo naberem nad štart, ko prvo skupino že opazim, da se pelje naprej na ravnino. Še malo povrtim in se podam za njo. V tistem trenutku pa od spredaj zagledam belo zaveso, ki se približuje nad štart oziroma v smeri mojega letenja. Šit dež, kaj sedaj? Miha je bil še dokaj nizko nad štartom in se umakne desno proti severu, Minako odhiti pristajat, jaz pa vidim, da me bo dež ulovil. V tem trenutku me že dosežejo prve kaplje. Pogledam nazaj, in vidim, da je prostor proti vzhodu za pobeg, čeprav sem tudi tam daleč v daljavi videl dež. Povlečem ušesa pritisnem gas do konca in odletim v dolino na drugi strani hriba. Dežju sem zbežal, vendar me po dveh minutah, ko pristanem kar lepo opere. Opremo pokrijem s padalom in počakam, da mine. Dež je šel v desetih minutah mimo. Takoj pokličem Tonija, da sem OK, ki pa mi pove, da sta tudi Miha in Minako že na tleh. Malo me čudi oziroma me je jezilo, da organizator ni prekinil tekmovanja, vendar ne, ko sem govoril z njim je celo rekel, da nam je povedal, da se moramo neviht pazit, ker so za danes napovedane. Nisem se hotel pregovarjati z njim, ker me je kar ostro napadel nazaj, verjetno tudi zato, ker je sprevidel napako. Če je tekma kjer letimo prelete, "kdor pride najdlje ta zmaga" ne razumem zakaj nam postavljajo obratne točke, pa še te v napačno smer !!??? Vseeno preizkušnja ni regularna, saj ni dovolj pilotov preletelo 30 km, kar je za regularnost potrebno.
Miha je potem štartal še dvakrat, vendar ni bilo nič posebnega od letenja, vozil se je okrog štarta, ter na koncu v poznih urah potegnil 10 km doleta do Manille.
Toliko za danes, pred nami sta še dve peizkušnji.

Letenje se je končno začelo

Danes smo vam dolžni še poročilo od včeraj, ker se ga nobenemu ni dalo napisat.
Včeraj je bil po vsem tem slabem vremenu prvi letalni dan, vendar le za nekatere, saj je na štartu pihalo do 30 km/h. Minako, Miha in Toni so leteli, jaz pa sem raje ostal prizemjen na tleh. Letenje ni bilo bog ve kaj, saj so vsi, ki so vzleteli stali ko salame v zraku. Veter je bil vsekakor premočan zato je bila tudi tekma odpovedana.

18. februar (danes)
Že včeraj zvečer smo gledali lep sončni zahod (pokazatelj lepega vremena) in upali, da bo ta prerok za danes držal. Zjutraj je sprva kazalo super, po brifingu (sestanku z organizatorjem, ki ga imamo vsako jutro ob desetih) pa se je za Mt. Borahom (štartom), že delal en velik razvoj oblakov. Organizator napove ponoven brifing na štartu ob poldne. Hitro pokličemo našega šoferja Roba in malo čez enajsto že pridrvi čisto v avstralskem stilu do nas. Ves nasmejan nas z našim avtom odpelje na vrh. Vmes nam še daje nasvete kam moramo leteti in kaj se moramo pazit, namreč, možakar je izkušen pilot jadralnega letala.


Na vrhu vsi malo postran gledamo v črne oblake, ki se razvijajo kakih 30 km za nami vendar nič ne kaže, da bo razvoj postal nam nevaren. Organizator nam napove 66 km dolgo preizkušnjo s šestimi obratnimi točkami. Vrsta dirke pa je bila "race to goal", se pravi, kdor prej pride ta zmaga. To se je na tej vrsti tekmovanja prvič zgodilo v treh letih, da je organizator postavil tekmo "race to goal", ampak danes je to naredil zaradi varnosti, saj so nam iz juga in severa pretile nevihte.
Pomaknemo se na zahodni štart, kjer je že gužva in prvi so že v zraku. Tudi "briencljni" :-) se nismo prav dolgo obirali in vsi štirje člani ekipe smo v zraku, vendar za las prepozno. Prvi trije se dvignejo do oblakov (1700 m), mi pa smo jih zamudili in višje kot 1500m ni šlo, kar je pa bilo premalo za 15 km oddaljeno obratno, ki je bila v vasi Manilla. V zraku se mučimo in mučimo, ko nam organizator po postaji javi, da je tekma ustavljena. S Tonijem pristaneva kar nazaj na štart, Miha in Minako pa se odpeljeta v dolino.
Tekmovanje snema tudi Discovery Chanel, tako, da nas boste lahko spremljali tudi po televiziji, kdaj bo to pa ne vemo še .
Toliko za danes, jutri je nov dan in nova tekma. Držite pesti za vreme ;-), zmaga nam itak ne uide :-D .
Na tekmi imamo res smolo, saj je v tem tednu padlo dve tretini padavin, ki jih drugače pade v celem letu.

Sončen in vroč pozdrav v Slovenijo, Ivan