Žalost (... ali pa mogoče priložnost)

Zdaj smo že peti dan v Manilli in niti enkrat še nismo leteli. Vsak dan je dež. Včeraj je le malo ponehal in smo šli na štart. Ob odhodu je t.i. "Bitch" nam po postaji povedala, da piha 20 do 30 km/h. Ko smo stali na štartu pa je bilo od 30 do 42km/h. Eni so celo razmišljali, da bi štartali. Meni je bilo pa žal da nisem s seboj prinesel XT 16. S tem bi se pa verjetno dalo. Ivan, Miha in Minako so šli malo iskati kenguruje, jaz sem pa le malo klepetal na štartu s švicarji. Ko so ostali brencljni prišli nazaj smo šli dol do Godfreya, da bi vsaj malo ground handlali. Samo, da sem potegnil ven padalo je začel dež. Hitro sem se skril v eni garaži kjer so bili indonezijci. Po 15tih minutah je dež nehal in sem spet šel ven malo hendlat. A ni šla mimo ena minuta je spet začel dež. Takoj je padla ideja, da bi lahko šel v sušna področja Australije ali Afrike in bi tam ground handlal. Po mojem bi kar zaslužil.
Spomnil sem se pa še eno ful boljšo biznis idejo. Pobiral bom štartnino za zimsko ligo. Če mene ni v Sloveniji se ful dober leti. Tako da se morem zmenit s Prevcem, da vsi piloti plačajo dodatek za dobro vreme. Z zbranim denarjem bom pa šel na letališče in šel ground hendlat v suhe kraje ... :((

Jebiga, tako pač imamo.

Ko smo ugotovili, da spet ne bo letenja smo rekli da gremo vsaj kaj dobrega pojest. Smo šli na grško solato. Sam žal mi je bilo, da jo nisem poslikal. Namreč, grška solata je vsebovala ananas ... :(... Čudni grki. Vsaj kafe je bilo še kar.

Ni nam preostalo nič drugega kot lov na kenguruje. Šli smo v bližino Lake Kepita, kje naj bi bilo na tisoče kengurujev. Videli smo le en par. To je isto kot z letenjem. Baje se tu leti več kot 300 dni na leto. Pa glih ko smo mi tukaj so poplave.

Aja, vsaj Ivan je imel nekaj adrenalina. Tam v visoki travi je naekrat kar skočil dva metra v luft in začel upiti "snajk, snajk,,,,!!!!". "Kje je sneg?" Vprašam nazaj. On je pa mislil snake, samo angleški spelling ga še malo jebe.

LP
Toni