Celodnevna voznja

Danes smo prispeli na prizorisce tekmovanja v drzavo New south Wales, kraj Manilla. Pot je bila iz Rainbow beacha v Quensandu dolga 750 km in imamo malo zasedene riti, pa tudi nic kaj drasticnega se nam ni zgodilo po poti, da bi lahko pisali.
Vreme je slabo, napoved za 200 km prelete pa je sele v nedeljo dobra.

Dosti te vlage gremo v puščavo

Po ogledu delfinov dež počasi poneha in se odpravimo proti obali Rainbow beach, kjer bi tako radi leteli na pacifiškem vetru. Skozi vlažen gozd (pragozd) in nešteto komarjev se prebijemo do peščene doline, ki je nekje 100 m nad obalo pacifika. Piha skoraj nič in se vrnemo v vas par kilometrov stran, kjer gremo na kavo in se malo ohladimo v morju. Medtem opazimo, da se je veter nekoliko pojačal in se ponovno odpravimo na pešceno dolino, piha ampak vseeno premalo za jadranje. Jaz vseeno razprem padalo in probam, če bo dvignilo, vendar ni bilo kakšnega dobička razen 100 metrskega poleta in pristanek nazaj. Vseeno pa sem preizkusil Avstralski zrak. Vrnitev nazaj na obalo skozi pragozd je bil spet naporen, saj so nas že na sipinah napadli obadi, pred katerimi smo pobegnili v gozd, tam pa iz zasede komarji. Ja cel kup nekih žužkov je tukaj, ki niso prav nič prijazni do nas. Najdejo pa se tudi lepe živalce, kot so npr. papige, ki jih pri nas vidiš v kletkah tukaj pa so kot vrabci.
Po vrnitvi nazaj na obalo premišljujemo kaj bomo storili, riskiramo in ostanemo še en dan ali pa gremo kar v Manillo, kjer bo tekmovanje, čeprav je tudi tam za jutri napovedano slabo za letenje (premočan veter). Da se lažje odločimo se gremo malo vozit z đipom po neskončnih peščenih obalah, ki jih tukaj res ne manjka. Proti izhodu iz peska se nam še skoraj zatakne, pa vendarle nekako zvozimo na asvaltno cesto. Šofer se bil jaz, Miha mi je z leve kričal desno, Toni zadaj levo in ne se ustavit, jaz pa sem motal volan kot otroci na ringlšpilu :-), k temu je pripomogel še pesek. Iz safarija se srečno vrnemo in se odločimo, da krenemo že danes proti Manilli ter vmes še prespimo, saj imamo do Manille 700km .
Dobili smo motel in se že pripravljamo na horizontalo, dan nas je zaradi sonca in 80% vlage kar dodobra izmučil.



Jutri spet ne bo letenja saj bomo cel dan na poti, v petek pa gremo na prvi trening , jupiii!

LP Ivan

Prvi dan

Včeraj smo probali spati čim dlje, tako da smo se zbudili ob 9.30 zjutraj. Čeprav smo bili v postelji več kot 12 ur, smo bili še zmeraj utrujeni. Spali smo bolj na obroke ...

Odločili smo se, da tako gremo na pot malo proti severu. Najprej v en shopping center, kjer smo se okrepčali z rogljiči, muffini in galono kafeta. Potem pa počasi naprej proti prvemu cilju rainbow beach. 100m pred ciljem pa začne deževati (lep pozdrav od murphy-ja). Pogledamo plažo in zbežimo pred dežjem v Club kjer nam natočijo -2,5C hadno pivo. Zunaj lije ko iz škafa in letenje splava po vodi :(. Vsaj malo optimizma nam ulije angleški pilot, ki je dopoldne letel, in nam razložil pot do štarta. Nič drugega nam ni ostalo kot da poiščemo prenočišče in gremo na večerjo.
Večerja je seveda spet bila v klubu. Je pa bila kar zanimiva. Naročili smo namreč ribjo ploščo. Dobesdno ti prinesejo kamnito ploščo, vročo, 400C. In surove ribe in školje. Potem pa sam malo pečeš in ješ. MMMmmmmmm. Ful je bilo dobro.
Prespali smo v motelu v ameriškem stilu (avto parkiran točno pred sobo) v mestecu Tin Can Bay. Znano je po delfinih, ki tukaj pridejo vsako jutro ob 8.00. Mi smo tam bili že ob 7.00 in en delfin je že čakal. Miha ga je hotel malo zajahati, pa mu officer ni pustil ;)
Evo, zdaj gremo počasi na štart na plaži rainbow beach. Dež je (skoraj) nehal ...

LP
Toni

Na celini

Zjutraj ob pol sedmih smo prispeli v Brisbane, kjer nas je cakala Kristina in Nino (zlahtnika). Spali nismo ze celo vecnost, oziroma malo smo dremali in sedaj bomo popadali, ko muhe v posteljo. Ze dopoldne smo si rentali avto, ki pa ima volan na napacni strani :-D . Vozniske sposobnosti je najprej sprobal Toni, seveda po levi strani cestisca, kot tukaj vozijo. No malo se prestrasis, ko okrog ovinka pridrvi avto nasproti po levi in tega se bo treba navaditi, ma upam, da nam bo slo. Bomo videli jutri, ko odhajamo na Rainbow beach, malo sprobat obalne vetrove.

Toliko za danes, se nekaj pojemo in spat.

Se o pozarih in poplavah par besed, ker nas vsi prosite, da naj se pazimo, da ne zgorimo ali se utopimo v poplavah. Pri nas mediji navajajo Avstralijo in ne povejo v katerem koncu se dogajajo te katastrofe. Pozari so na jugu, poplave pa na severuvshodu, mi pa se nahajamo v sredini in tudi drug teden se bomo nahajali v sredini, zato nam ni nobene sile. Za primerjavo naj samo omenim, da je to tako, kot da bi ziveli v Sloveniji, v Grciji bi bili pozari, na Finskem pa poplave. Tako, da ni bojazni. Jaz sicer cez 14 dni grem se na obmocje poplav, kjer imam teto, vendar me bo spremljala sestricna in ce bodo rzmere slabe pac ne bom sel. Drugace je pa res vroce 37-38 stopij in visoka vlaga.

Gremo spat!

Dolga, dolga pot

Na frakfurtskem letališču smo čakali kar 10 ur. Dolgčas. Ob 1900 le dočakamo vkrcavanje v letalo korejske družbe Korean Air v smer Seoul. Po nadaljnih 11 ur letenja tudi srečno, in še bolj utrujeni pridemo na zelo lepo urejeno in čisto letališče Incheon. Malo se sprehodimo, inker je bila na letalu hrana standardno slaba, se odločimo za eno južno-korejsko tradicionalno kosilo.

Šele zdaj vidim, da tudi Aljažu ni lahko. Moreš bit kar pogumen da ješ to hrano. Debelih korejcov tudi nismo ideli. Tako da....
Naslednji let imamo čez 4 ure. Leimo za Brisbane in let traja cca. 9ur. Ful smo že utrujeni, ampak to je to. Je treba zdržat.

Smo že v frankfurtu

Evo nas v Frankfurtu, kjer čakamo na nadaljni let proti Seulu. Zjutraj ob osmih smo krenili iz Ljubljanskega letališča, sedaj pa zabijamo čas in čakamo na sedmo uro zvečer za nadaljni let proti vzhodu.
Ljubljana -- > Frankfurt, let je bil prijeten in tista urca je minila mimogrede. Miha je bil ves žalosten, ker je zaspal vzlet in se je zbudil šele na 10.000 m :-D, ampak smo ga pomirili, da bo v naslednjih dneh imel še dvakrat priložnost.
Toni je malo raztresen, kar je botrovalo, da je potni list utaknil čisto na dno ruzaka. Prepričan je bil, da ga je pozabil v Ljubljani, ko smo vstopali skozi security control. Seveda je nastala panika, Mateja je že izkala goloba v Sloveniji, da mu ga hitro pošlje. No na koncu ga je našel. Seveda pa je za vse strese, ki sva jih doživela še z Mihom zraven moral hitro častiti eno močno kavo.
Tako dosti nakladanja, gremo na kosilo.

Pakiranje

Počasi se je začelo pakiranje. Najprej sem začel razmišljati o puhovki, dolgih hlačah, ... Pa vendar gremo na toplo. Baje je do 40 stopinj. Puhovka ostane tu, le en softshell za po poti bo moral biti zadosti. Namesto tega, kratke hlače, kopalke, sandale ...
Seveda je tu tudi knjiga o Avstraliji ki smo jo že imeli leta 2000.

Tako. Še 3krat prespimo in potem na pot. Bo pa dolga. Najprej Ljubljana - Frankfurt, potm v Južno Korejo in v cilj: Brisbane Australia ;)