Surfer paradise

Danes čisto na kratko, ker smo se povečini vozili in prispeli v mesto Surfer paradise. Malo smo pohajkovali po peščenih plažah, saj za letenje tako ali tako ni bilo, ker je bila jakost in smer vetra napačna. Vročina pa je še zmeraj ista kot je bila, tako, da se sonca kar malo pazimo. Kopati se nismo šli nič, ker so preveliki valovi.

Jutri krenemo proti 100km oddaljenem Brisbanu, kjer se bomo pa že počasi pripravljali za odhod proti domu. Se še kaj oglasimo, če ne pa iz Koreje :-) .

Tukaj pa še en filmček od včerajšnjega letenja na plažah:

Letenje na plažah

Včeraj sem jaz prispel iz Tullyja v Sydney, kjer smo se spet dobili vsi skupaj. Toni in Miha sta me pričakala na letališču na kar smo odšli na ogled mesta Sydney. Seveda v enem večeru ne moreš videti veliko, smo si pa šli ogledat Harbour bridge in znamenito operno hišo. Stavba je ogromna. Opere nismo šli poslušat ampak smo stopili samo v avlo, tako, da lahko rečemo, da smo bili notri :-D. Pozno zvečer smo odšli k Tonijevi teti kjer smo tudi prenočili.

Danes zjutraj smo odšli na 1000 km dolgo pot proti Brisbanu, kjer načrtujemo, da bomo prispeli v soboto. 150 km severno od Sydneya smo našli mesto New Castle, kjer je tudi zelo lepa plaža za letenje. Prispemo na vzletišče v zraku polno zmajarjev, vendar veter za naše cote piha od 5-10 km preveč. Gremo na en majhen prigrizek sušija in po eni uri se vrnemo nazaj na vzletišče, tokrat kar z ruzaki. veter še zmeraj premočan, venar spodaj pod hribom ob plaži vidimo enega, ki se vozi s padalom. Torej, leteli bomo. Gremo po hribu navzdol, ki je vsega skupaj ene 100 m višinske razlike od morja pa do vrha in vidimo, da spodaj piha malo manj.
Miha je bil prvi, ki se je pognal v zrak, kmalu za njim še Toni. Jaz sem ta čas malo slikal in snemal na koncu pa s na jadranje odpravim še jaz. Laminaren veter, ki je pihal okrog 30 km/h nam je dal veliko užitka v zraku. Paziti smo morali le to, da ob grebenu nismo šli previsoko, kajti obstajala je nevarnost, da nas porikverca za hrib. Letenje je bilo zelo lepo in povsem laminarno, ob prevelikem dviganju smo se pa odpeljali samo nad pacifik in lepo prijadrali do peščene plaže iz katere se je brez težav mogoče dvigniti nazaj na hrib, četudi si tam stopil na tla.
Zanimivost, ki smo jo tukaj videli pri tandemskem letenju z zmajaji je bila ta, da je pilot, ki vozi tandeme pripeljal sopotnika iz vrha hriba na obalo, ga tam odpel in sam odjadral nazaj na vrh po novega sopotnika. Zanimivo kajne, prevoz na štart si je zrihtal kar sam.
Proti večeru se je veter močno pojačal in smo vsi pristali, eni malo lepše ene je pa tudi malo vlačilo po pesku, ampak nič posebnega.
Po letenju se odpravimo naprej na pot in sedaj smo si našli Motel kjer bomo tudi prespali. Malo signala smo ukradli sosednjemu motelu, da smo vam lahko sporočili naš današnji delovnik :-D.

Tezko se dise

V nedeljo sem prispel na sever Quenslanda, kjer je tropsko podnebje. Tukaj je gibanje malo omejeno, predvsem zaradi krokodilov, ki se potikajo po potokih in rekah.
No vceraj smo sli malo gledat krokodile k enemu kmetu ala Steve Irwin. Po tem smo smo sli se do enega potoka, kjer je velik bajer in se imenuje krokodilje gnezdo. No krokodilov ni notri ampak so ene 5 km nizje v tej reki, kjer je voda bolj motna. Sestricna Kristina in Bratranec Nino se nista sla kopat, ker pravia, da je ta reka mrzla, ma zame je bila v tej vrocini prava odresitev. Ni bilo pa kaksnega posebnega uzitka plavat in sem kaj hitro sel ven. You never know...

Danes smo se malo sprehodili po dezevnem gozdu. Ponavadi me celo leto ne pici toliko komarjev kot me jih je danes. Vlagometer je zjutraj kazal 89%, termometer pa se je dvignil na nekaj vec kot 30 stopinj. Vlaga je tista, ki tukaj otezuje hojo in vse ostalo. Na poti smo videli neverjetne slapove, divje purane itd... Brez macete pa seveda tukaj skozi ne prides niti 5 m, se vidis ne toliko dalec.
Jutri ob enih imam letalo za Sydney, kjer se spet srecam s Tonijem in Mihom, ki pa vsak dan letita, vendar noceta nic napisat na blog :-(.

LP

Tekma koncana, gremo raziskovat naprej

Vceraj smo bili zelo pozni, zato se nismo nic napisli na blog. Tekmovanje se je na koncu le uspesno zakljucilo, ceprav samo z eno veljavno preizskusnjo. Zadnji dan je bila skoraj da plava termika na startnem mestu, bolj proti severu pa so se pojavljali kumulusi, ki pa so pri Barabi kasno popoldne presli tudi v nevihto. Po stratu je bilo zelo tezko nabrati neko pametno visino, saj si moral biti ob pravem casu na pravem mestu, vendar vecina pilotov se je naprej odpeljala zelo nizko. Tistim prvim pa je uspelo skoraj do Quenslanda.

Zmago je v odprtem razredu ter skupno slavil Poljak Pawel Faron pred drugouvrscenim Norvezanom Kristijanom Anderssonom in tretjim Spancem Ceciliom Valenzuela.
- Ivan Laharnar, ki je tekmoval v razredu ENB je osvojil 10. mesto.
- Toni Pljakoski je v razredu ENC osvojil 49. mesto.
- Matej Belcic je v razredu END je osvojil 75. mesto.
- Miha Mlakar je v odprtem razredu osvojil 58. mesto.
V zenski konkurenci pa je zmagala Malocsay Meredyth iz ZDA pred Gu Ying iz Japonske ter De Briey Amandine iz Belgije. Minako Kamasuzaki, ki je bila v nasi skupini je zasedla sesto mesto.

Vceraj smo sli tudi malo vsak po svoje. Miha in Toni sta se odpeljala proti jugu do Sydneja jaz pa na sever v Cairns k moji teti. Toni mi je sporocil, da sta popoldne dve uri letela severno od Sydneja.

Se slisimo spet jutri.

Tekma skoraj pri koncu, rezultata še nobenega

Joj kako bi bilo lepo, če bi bili tukaj normalni turisti, ne pa ker zahtevamo, da se oblaki gibljejo v pravo smer in so na pravi višini, veter mora pihat ravno prav in iz prave smeri, ter seveda nevihtnih oblakov ne sme biti na obzorju. Smo pa res zahtevni in tega Avstralija kljub svoji lepoti ne prenese. Prav nasprotno, celo kaznuje nas z nepravi vetrom, črnimi oblaki in kapljcami, čigar sestava je kemijsko H2O, mislim da !? A je to voda? Pijemo jo radi, nočemo pa da nam pada na glavo, ko stojimo na štartnem mestu ali pa ko smo v zraku.
No tako, danes je bil dan kot vsi ostali, oziroma vsaj podoben. Zjutraj vstanemo in dan kljub ne preveč slabi napovedi ni bil kaj prida obetaven za letenje. Zutraj gremo na Mt. Borah, vendar zadaj se že bohoti nevihta in zavese dežja je že lepo videti, kako se nam približujejo. Seveda smo optimistični in upamo, da se bo oblak spraznil preden nas doseže, vendar ni bilo tako. Kmalu začne liti kot iz škafa in vsi odhitimo nazaj v dolino, saj je bila nevarnost, da bo cesta postala zelo blatna in sestop po strmi cesti bi bil zelo težaven.
Malo se potikamo po Manilli, kjer nimaš prav kaj početi in čakamo, da bo organizator odplesal aboridžinski ples . Pomoje je izbral napačne korake ali pa se mu je ogenj pogasil med plesom, kajti nič ne pomaga. Verjetno ste že razbrali, da tekma spet ni bila veljavna v zraku smo sicer bili v poznih popoldanskih urah vendar ni bilo ne vetra ne termike, zato smo se samo spustili v dolino.
Ostal nam je še en dan za tekmovanje in vsi upamo, da jutri pa mogočele bo vreme, da odletimo tistih načrtovanih 200km "haha".
Včeraj so k nam prispeli tudi slovenci, ki živijo v Sydneju, vendar se do sedaj še nismo poznali. Možakar je doma iz sosednje vasi, piše se enako kot jaz, danes pa je k nam prispela še moja sestrična iz Brisbana. Če pa to ne bo pomagali, da naredimo jutri vreme potem pa ne vem kaj še lahko naredimo :-).
Pozdrav iz toplih krajev, Ivan

Četrtek spet nevihte

Danes smo malo bolj pozni s poročilom, ker smo, oziroma so nekateri med njimi tudi Miha leteli kar do poznih večernih ur.
Zjutraj se dobimo na brifingu ter se takoj odpeljemo na štartno mesto Mt. Borah. Tla so bila namočena in malo nas je skrbelo, da zaradi blata z našim avtom ne bomo uspeli do vrha, vendar na koncu uspemo brez težav.
Proti severu in vzhodu se bohotijo nevihtni oblaki, zato organizator štart prestavi. Ob enih in 20 minut je štart končno odprt. Preizkušnjo, ki so nam jo dali pa je bila zelo težavna, saj so nam postavili prvo obratno točko na 82 km oddaljenem kraju Mullaley z letenjem v veter proti zahodu. Točka je bila postavljena na zahod zaradi varnosti, kar pa se je kasneje izkazalo za napako organizatorja. Prvič: skoraj nemogoče je bilo v veter leteti 82 km, drugič se je pa še dež prikradel prav iz tega konca.
Na štartu smo pripravljeni, Toni sicer ne leti, ker ga malo daje gripca z Mihom in našo članico Minako pa smo pripravljeni na napad. Štartam prvi, kmalu za mano pa še Minako in Miha. Lepo naberem nad štart, ko prvo skupino že opazim, da se pelje naprej na ravnino. Še malo povrtim in se podam za njo. V tistem trenutku pa od spredaj zagledam belo zaveso, ki se približuje nad štart oziroma v smeri mojega letenja. Šit dež, kaj sedaj? Miha je bil še dokaj nizko nad štartom in se umakne desno proti severu, Minako odhiti pristajat, jaz pa vidim, da me bo dež ulovil. V tem trenutku me že dosežejo prve kaplje. Pogledam nazaj, in vidim, da je prostor proti vzhodu za pobeg, čeprav sem tudi tam daleč v daljavi videl dež. Povlečem ušesa pritisnem gas do konca in odletim v dolino na drugi strani hriba. Dežju sem zbežal, vendar me po dveh minutah, ko pristanem kar lepo opere. Opremo pokrijem s padalom in počakam, da mine. Dež je šel v desetih minutah mimo. Takoj pokličem Tonija, da sem OK, ki pa mi pove, da sta tudi Miha in Minako že na tleh. Malo me čudi oziroma me je jezilo, da organizator ni prekinil tekmovanja, vendar ne, ko sem govoril z njim je celo rekel, da nam je povedal, da se moramo neviht pazit, ker so za danes napovedane. Nisem se hotel pregovarjati z njim, ker me je kar ostro napadel nazaj, verjetno tudi zato, ker je sprevidel napako. Če je tekma kjer letimo prelete, "kdor pride najdlje ta zmaga" ne razumem zakaj nam postavljajo obratne točke, pa še te v napačno smer !!??? Vseeno preizkušnja ni regularna, saj ni dovolj pilotov preletelo 30 km, kar je za regularnost potrebno.
Miha je potem štartal še dvakrat, vendar ni bilo nič posebnega od letenja, vozil se je okrog štarta, ter na koncu v poznih urah potegnil 10 km doleta do Manille.
Toliko za danes, pred nami sta še dve peizkušnji.

Letenje se je končno začelo

Danes smo vam dolžni še poročilo od včeraj, ker se ga nobenemu ni dalo napisat.
Včeraj je bil po vsem tem slabem vremenu prvi letalni dan, vendar le za nekatere, saj je na štartu pihalo do 30 km/h. Minako, Miha in Toni so leteli, jaz pa sem raje ostal prizemjen na tleh. Letenje ni bilo bog ve kaj, saj so vsi, ki so vzleteli stali ko salame v zraku. Veter je bil vsekakor premočan zato je bila tudi tekma odpovedana.

18. februar (danes)
Že včeraj zvečer smo gledali lep sončni zahod (pokazatelj lepega vremena) in upali, da bo ta prerok za danes držal. Zjutraj je sprva kazalo super, po brifingu (sestanku z organizatorjem, ki ga imamo vsako jutro ob desetih) pa se je za Mt. Borahom (štartom), že delal en velik razvoj oblakov. Organizator napove ponoven brifing na štartu ob poldne. Hitro pokličemo našega šoferja Roba in malo čez enajsto že pridrvi čisto v avstralskem stilu do nas. Ves nasmejan nas z našim avtom odpelje na vrh. Vmes nam še daje nasvete kam moramo leteti in kaj se moramo pazit, namreč, možakar je izkušen pilot jadralnega letala.


Na vrhu vsi malo postran gledamo v črne oblake, ki se razvijajo kakih 30 km za nami vendar nič ne kaže, da bo razvoj postal nam nevaren. Organizator nam napove 66 km dolgo preizkušnjo s šestimi obratnimi točkami. Vrsta dirke pa je bila "race to goal", se pravi, kdor prej pride ta zmaga. To se je na tej vrsti tekmovanja prvič zgodilo v treh letih, da je organizator postavil tekmo "race to goal", ampak danes je to naredil zaradi varnosti, saj so nam iz juga in severa pretile nevihte.
Pomaknemo se na zahodni štart, kjer je že gužva in prvi so že v zraku. Tudi "briencljni" :-) se nismo prav dolgo obirali in vsi štirje člani ekipe smo v zraku, vendar za las prepozno. Prvi trije se dvignejo do oblakov (1700 m), mi pa smo jih zamudili in višje kot 1500m ni šlo, kar je pa bilo premalo za 15 km oddaljeno obratno, ki je bila v vasi Manilla. V zraku se mučimo in mučimo, ko nam organizator po postaji javi, da je tekma ustavljena. S Tonijem pristaneva kar nazaj na štart, Miha in Minako pa se odpeljeta v dolino.
Tekmovanje snema tudi Discovery Chanel, tako, da nas boste lahko spremljali tudi po televiziji, kdaj bo to pa ne vemo še .
Toliko za danes, jutri je nov dan in nova tekma. Držite pesti za vreme ;-), zmaga nam itak ne uide :-D .
Na tekmi imamo res smolo, saj je v tem tednu padlo dve tretini padavin, ki jih drugače pade v celem letu.

Sončen in vroč pozdrav v Slovenijo, Ivan

Žalost (... ali pa mogoče priložnost)

Zdaj smo že peti dan v Manilli in niti enkrat še nismo leteli. Vsak dan je dež. Včeraj je le malo ponehal in smo šli na štart. Ob odhodu je t.i. "Bitch" nam po postaji povedala, da piha 20 do 30 km/h. Ko smo stali na štartu pa je bilo od 30 do 42km/h. Eni so celo razmišljali, da bi štartali. Meni je bilo pa žal da nisem s seboj prinesel XT 16. S tem bi se pa verjetno dalo. Ivan, Miha in Minako so šli malo iskati kenguruje, jaz sem pa le malo klepetal na štartu s švicarji. Ko so ostali brencljni prišli nazaj smo šli dol do Godfreya, da bi vsaj malo ground handlali. Samo, da sem potegnil ven padalo je začel dež. Hitro sem se skril v eni garaži kjer so bili indonezijci. Po 15tih minutah je dež nehal in sem spet šel ven malo hendlat. A ni šla mimo ena minuta je spet začel dež. Takoj je padla ideja, da bi lahko šel v sušna področja Australije ali Afrike in bi tam ground handlal. Po mojem bi kar zaslužil.
Spomnil sem se pa še eno ful boljšo biznis idejo. Pobiral bom štartnino za zimsko ligo. Če mene ni v Sloveniji se ful dober leti. Tako da se morem zmenit s Prevcem, da vsi piloti plačajo dodatek za dobro vreme. Z zbranim denarjem bom pa šel na letališče in šel ground hendlat v suhe kraje ... :((

Jebiga, tako pač imamo.

Ko smo ugotovili, da spet ne bo letenja smo rekli da gremo vsaj kaj dobrega pojest. Smo šli na grško solato. Sam žal mi je bilo, da jo nisem poslikal. Namreč, grška solata je vsebovala ananas ... :(... Čudni grki. Vsaj kafe je bilo še kar.

Ni nam preostalo nič drugega kot lov na kenguruje. Šli smo v bližino Lake Kepita, kje naj bi bilo na tisoče kengurujev. Videli smo le en par. To je isto kot z letenjem. Baje se tu leti več kot 300 dni na leto. Pa glih ko smo mi tukaj so poplave.

Aja, vsaj Ivan je imel nekaj adrenalina. Tam v visoki travi je naekrat kar skočil dva metra v luft in začel upiti "snajk, snajk,,,,!!!!". "Kje je sneg?" Vprašam nazaj. On je pa mislil snake, samo angleški spelling ga še malo jebe.

LP
Toni

Nič letenja, lov na kenguruje (s fotoaparati)

Danes spet nič letenja. Ponoči je lilo, zjutraj pa se je vreme še kar nekako porihtalo, vendar je bila velika možnost neviht, zato je organizator preložil štart na poldne. Spet gremo v naš apartma in čakamo poldneva, ko se moramo spet zglasiti v officu. Pridemo tja povejo, da je veter sicer OK vendar je za izvedbo tekmovanja prevelika nevarnost neviht ter prenizka baza. Štart spet preloži na tretjo uro. Te tri ure izkoristimo in se zapeljemo v divjino proti sever , da poslikamo kakšnega lepega kenguruja. Malo pred tretjo uro smo nazaj, ko na telefon dobimo sms, da je tekmovanje za danes odpovedano.
Tonija malo matra grlo zato ostane v apartmaju z Mihcem pa se odpraviva na lov za kunguruje v divijno. Tokrat se zapeljeva 70 km proti jugu do enega rezervata, vendar v njega ni bilo vstopa. Se obrneva in na poti nazaj greva malo proti enemu jezeru skozi gozd, kjer kar naenkrat zagledava cele družinice teh skakajočih živalic. So prav smešne, ko začnejo bežati "fejdrčki".

Toliko za danes, jutri pa tekma baje bo, no to bomo še videli, mi smo že dva dni v nizkem štartu, da nas že vse boli :-D .

Začetek tekmovanja v dežju

Včeraj nismo nič napisali na blog, ker se nam ni zgodilo nič posebnega. Zvečer smo imeli vpis v tekmovanje, kjer so nam naložili obratne točke v GPS-je, potem smo pa počasi odpeketali domov in spat. Malo smo si še ogledovali karte, ki nam jih je dal organizator, kje bomo leteli oziroma bolj kje bomo pristajali, da bomo blizu kakšne ceste, kjer nas bo šofer lahko pobral.

Danes naj bi bil prvi tekmovalni dan, vendar iz tega ne bo nič, ker zunaj prav lepo dežuje, zato dan izkoriščamo s pripravo opreme, Zjutraj pa smo imeli brifing (sestanek) z organizatorjem o podrobnostih tekmovanja ter teritorija za letenje.
Na tekmovanju smo prav tako morali sestaviti štiri člansko ekipo v kateri je dobro imeti kakšno žensko, ker nam prinese 20% bonusa pri točkovanju za ekipo . Matej Belčič je ostal pri ekipi Poljakov s katerimi je tudi skupaj prispel v Manillo.
Ime za ekipo smo si izbrali HORSEFLY ( briencl po domače :-D, obad po slovensko ), sedaj pa smo rabili samo še eno žensko, ki bi nam prinesla bonus točke :-) , ter šoferja , ki nas bo prišel iskat, upajmo da čim bolj daleč. Malo smo vprašali, kje bi lahko dobili šoferja in organizator nam je dal tel. številko od Roba Walkerja, lokalnega pilota jadralnega letala. Po klicu nam je povedal, da ga je pred nami že klicala ena ženska iz Japonske in da se lahko v avto pridružimo tudi mi. Na hitro smo to žensko poiskali, ter jo seveda vprašali, če želi biti tudi v naši Briencl ekipi :-D, če jo seveda še nima. Povabilo je takoj sprejela in sedaj imamo popolno ekipo v vseh štirih kategorijah ENB,ENC,END ter open. Članica naše ekipe je Minako Kamatsuzaki iz JP, leti pa UP Trangota razreda END. Pravila tekmovanja so za laika malo zahtevna, vendar boste do konca tekmovanja čisto na jasnem za kaj se gre. Za predstavo pa si lahko preberete novico na paragliding slovenija portalu. Osnovno pravilo pa je leteti čim dlje, let pa se točkuje do sedme ure zvečer, tudi če smo v tem času še v zraku.

Toliko za danes, jutri bo po napovedi spet malo možnosti za izvedbo tekmo (20 % upanja ostaja), v ponedeljek pa bo tekma zagotovo izpeljana.

Pozdrav od Horsefly ekipe.

Celodnevna voznja

Danes smo prispeli na prizorisce tekmovanja v drzavo New south Wales, kraj Manilla. Pot je bila iz Rainbow beacha v Quensandu dolga 750 km in imamo malo zasedene riti, pa tudi nic kaj drasticnega se nam ni zgodilo po poti, da bi lahko pisali.
Vreme je slabo, napoved za 200 km prelete pa je sele v nedeljo dobra.

Dosti te vlage gremo v puščavo

Po ogledu delfinov dež počasi poneha in se odpravimo proti obali Rainbow beach, kjer bi tako radi leteli na pacifiškem vetru. Skozi vlažen gozd (pragozd) in nešteto komarjev se prebijemo do peščene doline, ki je nekje 100 m nad obalo pacifika. Piha skoraj nič in se vrnemo v vas par kilometrov stran, kjer gremo na kavo in se malo ohladimo v morju. Medtem opazimo, da se je veter nekoliko pojačal in se ponovno odpravimo na pešceno dolino, piha ampak vseeno premalo za jadranje. Jaz vseeno razprem padalo in probam, če bo dvignilo, vendar ni bilo kakšnega dobička razen 100 metrskega poleta in pristanek nazaj. Vseeno pa sem preizkusil Avstralski zrak. Vrnitev nazaj na obalo skozi pragozd je bil spet naporen, saj so nas že na sipinah napadli obadi, pred katerimi smo pobegnili v gozd, tam pa iz zasede komarji. Ja cel kup nekih žužkov je tukaj, ki niso prav nič prijazni do nas. Najdejo pa se tudi lepe živalce, kot so npr. papige, ki jih pri nas vidiš v kletkah tukaj pa so kot vrabci.
Po vrnitvi nazaj na obalo premišljujemo kaj bomo storili, riskiramo in ostanemo še en dan ali pa gremo kar v Manillo, kjer bo tekmovanje, čeprav je tudi tam za jutri napovedano slabo za letenje (premočan veter). Da se lažje odločimo se gremo malo vozit z đipom po neskončnih peščenih obalah, ki jih tukaj res ne manjka. Proti izhodu iz peska se nam še skoraj zatakne, pa vendarle nekako zvozimo na asvaltno cesto. Šofer se bil jaz, Miha mi je z leve kričal desno, Toni zadaj levo in ne se ustavit, jaz pa sem motal volan kot otroci na ringlšpilu :-), k temu je pripomogel še pesek. Iz safarija se srečno vrnemo in se odločimo, da krenemo že danes proti Manilli ter vmes še prespimo, saj imamo do Manille 700km .
Dobili smo motel in se že pripravljamo na horizontalo, dan nas je zaradi sonca in 80% vlage kar dodobra izmučil.



Jutri spet ne bo letenja saj bomo cel dan na poti, v petek pa gremo na prvi trening , jupiii!

LP Ivan

Prvi dan

Včeraj smo probali spati čim dlje, tako da smo se zbudili ob 9.30 zjutraj. Čeprav smo bili v postelji več kot 12 ur, smo bili še zmeraj utrujeni. Spali smo bolj na obroke ...

Odločili smo se, da tako gremo na pot malo proti severu. Najprej v en shopping center, kjer smo se okrepčali z rogljiči, muffini in galono kafeta. Potem pa počasi naprej proti prvemu cilju rainbow beach. 100m pred ciljem pa začne deževati (lep pozdrav od murphy-ja). Pogledamo plažo in zbežimo pred dežjem v Club kjer nam natočijo -2,5C hadno pivo. Zunaj lije ko iz škafa in letenje splava po vodi :(. Vsaj malo optimizma nam ulije angleški pilot, ki je dopoldne letel, in nam razložil pot do štarta. Nič drugega nam ni ostalo kot da poiščemo prenočišče in gremo na večerjo.
Večerja je seveda spet bila v klubu. Je pa bila kar zanimiva. Naročili smo namreč ribjo ploščo. Dobesdno ti prinesejo kamnito ploščo, vročo, 400C. In surove ribe in školje. Potem pa sam malo pečeš in ješ. MMMmmmmmm. Ful je bilo dobro.
Prespali smo v motelu v ameriškem stilu (avto parkiran točno pred sobo) v mestecu Tin Can Bay. Znano je po delfinih, ki tukaj pridejo vsako jutro ob 8.00. Mi smo tam bili že ob 7.00 in en delfin je že čakal. Miha ga je hotel malo zajahati, pa mu officer ni pustil ;)
Evo, zdaj gremo počasi na štart na plaži rainbow beach. Dež je (skoraj) nehal ...

LP
Toni

Na celini

Zjutraj ob pol sedmih smo prispeli v Brisbane, kjer nas je cakala Kristina in Nino (zlahtnika). Spali nismo ze celo vecnost, oziroma malo smo dremali in sedaj bomo popadali, ko muhe v posteljo. Ze dopoldne smo si rentali avto, ki pa ima volan na napacni strani :-D . Vozniske sposobnosti je najprej sprobal Toni, seveda po levi strani cestisca, kot tukaj vozijo. No malo se prestrasis, ko okrog ovinka pridrvi avto nasproti po levi in tega se bo treba navaditi, ma upam, da nam bo slo. Bomo videli jutri, ko odhajamo na Rainbow beach, malo sprobat obalne vetrove.

Toliko za danes, se nekaj pojemo in spat.

Se o pozarih in poplavah par besed, ker nas vsi prosite, da naj se pazimo, da ne zgorimo ali se utopimo v poplavah. Pri nas mediji navajajo Avstralijo in ne povejo v katerem koncu se dogajajo te katastrofe. Pozari so na jugu, poplave pa na severuvshodu, mi pa se nahajamo v sredini in tudi drug teden se bomo nahajali v sredini, zato nam ni nobene sile. Za primerjavo naj samo omenim, da je to tako, kot da bi ziveli v Sloveniji, v Grciji bi bili pozari, na Finskem pa poplave. Tako, da ni bojazni. Jaz sicer cez 14 dni grem se na obmocje poplav, kjer imam teto, vendar me bo spremljala sestricna in ce bodo rzmere slabe pac ne bom sel. Drugace je pa res vroce 37-38 stopij in visoka vlaga.

Gremo spat!

Dolga, dolga pot

Na frakfurtskem letališču smo čakali kar 10 ur. Dolgčas. Ob 1900 le dočakamo vkrcavanje v letalo korejske družbe Korean Air v smer Seoul. Po nadaljnih 11 ur letenja tudi srečno, in še bolj utrujeni pridemo na zelo lepo urejeno in čisto letališče Incheon. Malo se sprehodimo, inker je bila na letalu hrana standardno slaba, se odločimo za eno južno-korejsko tradicionalno kosilo.

Šele zdaj vidim, da tudi Aljažu ni lahko. Moreš bit kar pogumen da ješ to hrano. Debelih korejcov tudi nismo ideli. Tako da....
Naslednji let imamo čez 4 ure. Leimo za Brisbane in let traja cca. 9ur. Ful smo že utrujeni, ampak to je to. Je treba zdržat.

Smo že v frankfurtu

Evo nas v Frankfurtu, kjer čakamo na nadaljni let proti Seulu. Zjutraj ob osmih smo krenili iz Ljubljanskega letališča, sedaj pa zabijamo čas in čakamo na sedmo uro zvečer za nadaljni let proti vzhodu.
Ljubljana -- > Frankfurt, let je bil prijeten in tista urca je minila mimogrede. Miha je bil ves žalosten, ker je zaspal vzlet in se je zbudil šele na 10.000 m :-D, ampak smo ga pomirili, da bo v naslednjih dneh imel še dvakrat priložnost.
Toni je malo raztresen, kar je botrovalo, da je potni list utaknil čisto na dno ruzaka. Prepričan je bil, da ga je pozabil v Ljubljani, ko smo vstopali skozi security control. Seveda je nastala panika, Mateja je že izkala goloba v Sloveniji, da mu ga hitro pošlje. No na koncu ga je našel. Seveda pa je za vse strese, ki sva jih doživela še z Mihom zraven moral hitro častiti eno močno kavo.
Tako dosti nakladanja, gremo na kosilo.

Pakiranje

Počasi se je začelo pakiranje. Najprej sem začel razmišljati o puhovki, dolgih hlačah, ... Pa vendar gremo na toplo. Baje je do 40 stopinj. Puhovka ostane tu, le en softshell za po poti bo moral biti zadosti. Namesto tega, kratke hlače, kopalke, sandale ...
Seveda je tu tudi knjiga o Avstraliji ki smo jo že imeli leta 2000.

Tako. Še 3krat prespimo in potem na pot. Bo pa dolga. Najprej Ljubljana - Frankfurt, potm v Južno Korejo in v cilj: Brisbane Australia ;)

Jap

Poln kufr dela, komaj čakam, da bo konec. Še ene par sitnc za oddelat in... haloooo... svet tam spodaj. Včeraj sem vagal rukzak točno 20kg brez gojzarjev, te bo treba obut skozi letališko vaganje.

V Idrji belo

V današnji dan sem se zbudil (no me je zbudil poštar) ma kje hudiča se najdejo tako zgodaj, da ne pustijo radnega naroda spat. Zunaj kao mede ma ni hudega, napol dež.